Arhiv za ‘Proza’ Kategorijo

A, če se ti bo dalo….

Svet poezije Antonija - na sprehodu

Sledite in všečkajte:

Pozdravljeni v mesecu oktobru

Tako hitro bežijo dnevi, da bi me mesec oktober skoraj prehitel. Jesen nas ogreva s poletnimi temperaturami in preseneča s pisanimi barvami.

P1050468

Dnevi bežijo mimo nas, prestavili smo urne kazalce, pred vrati pa je že mesec november. Prvega novembra se s polaganjem cvetja na grobove ali prižiganjem sveč spomnimo vseh tistih, ki so zapisani v naših srcih, tistih, ki jih ni več med nami, so pa del našega življenja. Listam med svojimi zapisi in našla sem zgodbo, ki jo v spomin na svoja starša objavljam na svoji spletni strani:

PREHOJENA POT

Utrujen sem. Tako zelo sem utrujen. Zdelujejo me leta. Sedim na fotelju in zrem v neznano. Otopel sem. Še tv-ja si ne odprem. Kar sedim. Skozi možgane mi švigajo spomini. Odšla je. Zapustila me je. Kar zaspala je. Le zakaj me je zapustila? Rešila se je. Sebe je rešila, mene pa je pustila samega.

Najprej me je obdal odrešujoč izdih. Zaključilo se je trpljenje, ki je spremljalo vsakdanji tempo življenja. Videla ni. Pravzaprav je videla samo sence. Ona, ki mi je bila vsa leta v oporo, ki je delila z menoj slabo in dobro je izgubila vid. Sesula se je. Svet se ji je podrl. Izgubila je vse, za kar je živela. Ni se pustila prepričati, da nima prav. Rada je bila med ljudmi, rada je hodila na izlete, reševala je križanke, vezla gobeline, brala……… Bila je pravi knjižni molj. Oba sva bila. Zdaj, ko je odšla, tudi mene knjiga več ne zanima.

Delal bi, pa ne morem. Sklepi mi ne pustijo. Bolijo. Roke so okorne. Ko režem kruh, moram paziti, da ne zgrešim in si porežem prstov. Če se odpravim na vrt, me razjezi pogled na gredice z razraščenim plevelom. Pripogniti se ne morem. Plela je ona. Roke so okorne. Ali umiram? Ne, ne umiram. Umrl sem z njo.  Ko je odšla, sem se za trenutek oddahnil. Oddahnil sem se zanjo, ker se je rešila. Zadnja leta so bila za oba prehuda. Preveč stresna. Zdaj jo vsak dan bolj  pogrešam.  Ostal sem sam. Obdaja me tišina. Le tla ječijo, ko stopam po njih. Vsak predmet, vsaka malenkost me spominja nanjo. Le slišim je ne. Rad bi videl, da bi se spet jezila. Če že drugega ne, se je jezila, kadar sem odprl omaro, v kateri je bila pijača. »Spet boš pil,« je rada rekla. »Pa veš, da ne smeš,« je še dodala. Pijače ni prenesla. Doma so imeli gostilno. Ni marala pijancev. »Pa saj ne pijem, samo požirek mi včasih zapaše, tako, za dušo privezat,« sem jo rad podražil.  Nikoli mi ni uspelo odpreti omare tako, da me ne bi slišala. Zdaj mi tudi pijača več ne paše. Res bo treba pod rušo. Tako sam sem. Rad sem sam, potrebujem svoj mir, a brez nje tudi mir ni več isti. Včasih me kdo obišče. Vesel sem obiska, že po desetih minutah pa imam vsega dovolj. Bolj poslušam, kaj mi imajo povedati, kot da bi se pogovarjal. Moje misli tavajo v temi. Utrudim se že ob poslušanju. Tako zelo jo pogrešam. Skozi okno zrem v daljavo v upanju, da se vrne. Da me pokliče k sebi.  Tako zelo jo imam rad. Tako zelo jo ljubim. Potreben sem počitka. Svojo pot sem prehodil. Čas je, da se spet združiva.

DSCI0027  Tiha gomila, v srcih spomin, svečka na grobu, združena sta………, prazen je dom, sva ostala sama.

Sledite in všečkajte:

KOMPLIMENT

»Veste, ko bom velik bom direktor, vas pa bom vzel za tajnico, da mi boste kuhala kavo«, mi je rekel znanec, ki sem ga ob obisku, ko mi je posredoval neko sporočilo, povabila na kavo.

Bila sem presenečena nad izjavo in vzela sem jo kot kompliment. Moja kava je zame odlična. Pijem namreč grenko, močno kavo, če jo že pijem. Vedno pa imam pomislek, ko jo kuham za drugega ali bo dobra zanj ali ne. Ker sama pijem grenko kavo, vedno vprašam kakšno kavo pije obiskovalec, če tega še ne vem ali pa sem to pozabila, kot se večkrat zgodi. In ker je znanec izjavil, da pije kavo z zelo malo sladkorja, sem se prilagodila želji in skuhala kavo z malo sladkorja za oba. Zame je bila dobra. Odlična zame bi bila, če bi bila čisto brez sladkorja. Zanj? Sladkorja, ki sem mu ga ponudila, v primeru, da kava ne bo po njegovem okusu, se ni dotaknil. Glede na izrečene besede po že popiti kavi, sem smatrala, da je kava OK in kompliment se mi je zdel simpatičen.

No pa gremo naprej. Sedaj me izjava razjeda. Poglejmo.  Gospod je upokojenec in že odrasla oseba. Sama sem tudi že upokojena. Torej nikakor ne bova zapustila upokojenskega stanu in on ne bo direktor, jaz pa ne tajnica. Ali to pomeni, da mi je na lep način povedal, da kava ni bila dobra? Zakaj jo je potem spil? Naj zdaj čakam priložnost, da se bo spet oglasil in bo z veseljem pristal, da skuham kavo? Pravo kavo namreč. Z malo sladkorja in brez mleka. Naj vzamem povedano kot kompliment? Ampak, v nobenem primeru pa ne bom tajnica in ne bom kuhala kave, ker, če bi šla še enkrat v zaposlitev, so moji ideali višji od kuhanja kave. To pa se ne bo zgodilo, ker uživam v sedanjem statusu. Sedaj namreč najdem čas za vse tisto, kar nikoli nisem počela. Hodim na izlete. Se sprehajam. Pišem. Rišem in barvam z barvami na steklo. Po stanovanju so razobešene slike in krožniki – moje stvaritve. Nekatere  so mi všeč, druge ne preveč. Z vsako novo stvaritvijo ugotovim nove možnosti. Dobim nove ideje. Pozabim na vse okrog sebe in se popolnoma sprostim. Tako laže premagujem vsakdanje obveznosti. Ampak gornja izjava? Razjeda me. Ni mi vseeno ali je nekdo zadovoljen ali ne. Rada imam resnico. In gospoda poznam kot resnega človeka. Je mislil resno? Kako bom vedela? Če ga bom imela namreč ponovno možnost povabiti na kavo in bo pristal, bo pristal zato, ker mu je bila kava všeč  ali pa morda srfa po internetu in je prebral te vrstice! No pa smo tam. Ali naj to sploh objavim ali ne?

Pomislite, kakšne dvome lahko sproži dobronamerna izjava. Dobronamerna? To pa je spet vprašanje. Ampak gledano z druge plati, je pa to vzrok, da sem stvar zapisala, torej mi je dala snov za zgodbo, zaposlila moje sive celice, razmišljanje in iskanje bistva namreč krepi duha in telo. Pa še dolgčas mi ni.

Kaj mislite vi?

 

22.10.2009 Antonija

Sledite in všečkajte:

Trenutno brskate po arhivu za Proza kategorijo.