Arhiv za ‘Pravljice za otroke’ Kategorijo

Poletje je tu!

Joj, kako bežijo dnevi! Poletje je tu, dnevi so daljši, večeri prijetnejši. Upajmo, da tudi nevihte potrebujejo počitek in nam dajo malo miru.

Veselo sporočam, da pravljica o dnevih, ki govorijo, počasi dobiva obliko knjige. Ponedeljek je prav srčkan možic, pravi ilustratorka.

 

00000003 - izrez za jereb.org

 

Tudi meni je simpatičen. Kaj nam je zaupal v prvi zgodbici pa itak že veste, saj je bil zapis na spletni strani že objavljen.

Če je tudi vam simpatičen, vam zaupam, da vam bo za vsako zvezdico zelo hvaležen in bo z veseljem povedal še kaj zanimivega.

Sledite in všečkajte:

Nova pravljica

Pozdravljeni,

še sreča, da je letos prestopno leto, saj mi februar nekako uhaja iz rok. Vrstijo se razna dihalna obolenja, na “pohodu” so prehladi, viroze … Kljub vsemu se trudim, pišem in ustvarjam. Sicer bolj počasi, ampak tudi počasi se daleč pride, vsaj tako pravijo. Zdaj vam že lahko zaupam, da sem v letu 2015 spoznala čudovito osebo, ji vročila besedilo svoje nove pravljice, in počasi nastajajo ilustracije. Upam, da nama s skupnimi močmi uspe. Zaupam vam delček besedila, vi pa mi zaupajte, če vam je všeč.

 

Tudi dnevi govorijo                                                                

Nekega dne sem doma samevala. Zunaj je deževalo. Sedela sem za mizo in tuhtala, kaj naj napišem. Okoli mene je vladala tišina. Pred menoj je bila odprta beležnica, na mizi pa je ležal svinčnik. Vedno je ob meni. Za vsak primer, če bi morda kaj zapisala. Ampak tega dne ni šlo. Ni bilo idej. Tuhtala sem in tuhtala, pa nič! Ozirala sem se naokoli in na mizi opazila koledar. Vzela sem ga v roke. Obračala sem list za listom. Vedno znova, list za listom, sem opazovala enake zapise: ponedeljek, torek, sreda, četrtek, petek, sobota, nedelja. V ravni vrsti so sledili drug drugemu, pod njimi pa je bil prazen prostor. Ne vedno, sem in tja je bilo na praznih prostorih tudi kaj zapisano. Na primer: sestanek ob 17. uri; pojdi po mamo; imaš zdravnika … Beležke, torej. Tedenski koledar. V desnem kotu je pisalo 29. teden. Vsak naslednji list pa je bilo to število višje. 29. teden, sem ponovila in zaprla oči. Zato da ne bi prebrala zapisa na desni strani koledarja zgoraj, ki označuje mesec, v katerem trenutno smo. To sem poskusila ugotoviti glede na izpisano število tedna. Tako sem razmišljala: če ima leto 365 dni, teden pa sedem, koliko ima leto potem tednov? 53, torej. In če smo v 29. tednu, teden pa ima sedem dni? Smo torej v sedmem mesecu. To pa je mesec julij. Odprem oči in … Bravo, jaz, res je, v juliju smo. Takrat pa razločno zaslišim glas: »Hojla, kaj se pa greš? Kaj ti pa je?«

Pogledam okoli sebe. Sama sem. Nikogar ni. Ampak … Kdo se pa potem pogovarja z menoj?«

»Ha, ha, ha, ha, ves čas buljiš v naša imena, slišiš nas pa ne. Ta je pa dobra!« spet slišim.

»V vaša imena?« vprašam.

»Da, v naša imena. V rokah držiš koledar in obračaš liste. Naša imena pa so list za listom izpisana na koledarju. Zdaj pa še reci, da tudi tega nisi opazila.«

»Sem, am… …pak koledar vendar ne govori! Se mi zdaj že blede?« sem komentirala na glas in gledala v koledar. Nobene spremembe nisem opazila, slišala pa sem glas, ki mi je odgovarjal:

»Ne, ne, ne blede se ti! Z nami se pogovarjaš, z dnevi v tednu. Sploh veš, kaj vse mi počnemo?«

Kaj sem že čisto ob pamet, mi je donelo v glavi. Dnevi, da bi govorili? Njihova imena so zapisana na koledarju. In tisti, ki si je izmislil koledar, tega zagotovo ni predvidel. Kakšna potegavščina pa je spet to? Takrat pa … Klik. Ideja! Če to ni ideja za novo pravljico, ki se v tem hipu dogaja v moji glavi, je druga možnost samo še ta, da se mi je od dolgočasja zmešalo. Tega pa ne priznam. Torej, sem vstopila v svet domišljije. Da, to bo to, sem ugotavljala in nadaljevala pogovor.

»Hej, zdaj mi je vse jasno! Kaj vse počnete, me sprašujete. Ker ste imena dni, je vaše delo prav gotovo povezano z dnevi. Imam prav?«

»Pa še kako!« sem slišala odgovor, nato pa dodala: »Ker ne vem, s kom od vas se pogovarjam, prosim, da se mi govornik predstavi!«

Glas mi je odgovoril: »Sama ugani!«

»A tako! Prav. Ker je danes torek, predvidevam, da se pogovarjam s Torkom. Je tako?«

»Res je,« sem spet slišala.

»Sama ušesa so me! Mi zdaj končno zaupate, kaj je vaše poslanstvo in kaj vse počnete? In tokrat ne bom ugibala. Odgovor hočem! Če vam kaj ni prav, odložim koledar na mizo, izklopim domišljijo in se tega ne grem več!« sem jezno odgovorila.

»Uf, kako si slabe volje,« sem spet slišala in Torek je že nadaljeval: »Veš, kaj, imam idejo! Vemo, da si pisateljica in rada pišeš za otroke. Predlagamo ti, da vsak od nas pove svojo zgodbo, ti pa jo napišeš. Tako boš spoznala naše poslanstvo in to, kar počnemo, bodo izvedeli še drugi. Če ti bo všeč, lahko sodelovanje nadaljujemo. Kako se ti zdi? Se strinjaš?«

»Prav,« sem odgovorila, »ampak zapisala jih bom samo, če mi bodo všeč. Se strinjate?«

Strinjali so se …

 

karikatura pa vi? Vas zanima nadaljevanje?

Sledite in všečkajte:

Zima in čarobni prah

Vsako leto zima napove svoj prihod tako, da zamahne s čarobno vrečko in prekrije naravo z belo odejo. Letos se ji je tako zelo mudilo, da nas je na vsak način želela pozdraviti malo prezgodaj. Vsa nestrpna se je podala na pot proti zemlji. Takoj, ko je zagledala naše kraje, je začela na vse strani stresati čarobni prah in nevede vrečko v celoti izpraznila. Ko je ugotovila, kaj je storila, je vrečko v jezi odvrgla in se na vrat na nos podala domov po novo vrečko.

Tako se je veselila ponovnega obiska na zemlji, da je na opozorilo, kako se z vrečko ravna, v celoti pozabila. Ko ji namreč je vladar v osrčju letnih časov podaril tudi vrečko z zlatim prahom in zaupal dano nalogo, da vsako leto prekrije zemljo z belo odejo in poskrbi, da se narava dobro spočije, ji je zelo jasno zabičal, da mora biti zelo pazljiva in vrečke ne sme nikoli v celoti izprazniti. Poudaril je, da se vrečka ponovno napolni sama od sebe lahko samo takrat, dokler je v njej vsaj košček čarobnega prahu. Ko se vrečka v celoti izprazni, pa čarovnija izgine. Opozoril jo je, da napako v enem letu lahko zagreši samo enkrat. Ponovitve ni, ji je zabičal. Neučakana zima pa tokrat vrečke ni samo izpraznila, ampak jo je v jezi, ker čarovnija ni več delovala, celo odvrgla. Šele ko je prispela domov, je ugotovila, kaj je pravzaprav storila. Zgrozila se je, saj se je spomnila, da je vrečko v jezi odvrgla in pozabila, da je to edina vrečka, v katero lahko nasuje čarobni prah.

zima in zlati prah

Zdaj tava in tava ter išče vrečko. In ker snega ni, je po vsej verjetnosti ne najde.

Antonija, december 2015

Sledite in všečkajte:

Pravljica o nagajivih in igrivih prstih

P1050194

Sem prikupna knjigica,

tudi v knjižnicah doma.

Na policah mirno čakam,

da na sprehod odkorakam.

 

Če bi me res rad spoznal,

se boš v knjižnico podal,

me popeljal na izlet,

vrnil me nazaj boš spet.

 

V meni pravljica je mična,

zapletena gospodična.

Prstki roke v svet so šli.

Veš kako?…..Preberi si.

 

Nekaj knjig pa je še na zalogi. Možen tudi nakup. Pišite mi na elektronski naslov: antonija.jereb@gmail.com

 

Prijetno branje želim,

Antonija

Sledite in všečkajte:

Pravljica za nagajive in igrive

Pet prstov na roki

Svojih pet prstov na levi roki sem vprašala kaj bi kdo od njih počel, če bi bil sam, samostojen in bi mu bilo vse dovoljeno. Skrajno na levi me palec le debelo gleda in molči. Kazalec ravno se drži in ker imam dlan obrnjeno proti sebi kaže tja nekam naprej. »Kaj to pomeni?« ga vprašam. On pa mi pomežikne in pravi: » Z letalom v širne daljave bi poletel, če bi smel.« O groza. »Letalo? Kaj pa denar?« Ga spet vprašam. »Ja, daj mi ga« pravi. »Pa saj nisi pri pravi!« mu rečem. Izbulji oči in vame strmi. »Ja, ja, saj vem. Sama sem postavila pogoje. OK. Gremo naprej. Naslednji!« Sredinec pravi, da ga je malo strah, saj je na roki vedno na sredini in nikoli ni edini, saj ga bratci varujejo na levi in na desni strani. »Ampak kako to misliš?« me vpraša, »saj to sploh ni mogoče, sem del tvoje roke. No, in kako naj bi bil potem sam in neodvisen?« »Ja, pa dobro,« mu pravim »ali res nimaš nič domišljije? Pomisli. Nisi več prst na roki, lahko greš kamorkoli in počneš karkoli.» »No, ja« mi odgovori, »ti pa res nisi pri pravi. Kaj pa tvoja roka?« »Poslušaj, neroda nerodna ali še nisi slišal za pravljice, kjer je vse mogoče in se dela kar se nam zljubi in kar se nam zahoče. Daj no, premisli malo, jaz pa še prstanec povprašam.« »A mene?« vpraša prstanec. »Ja tebe, ja. No bo kaj? Vprašanje poznaš saj sem ga zastavila vsem skupaj in ga ne mislim ponavljati.« Prstanec malo premišljuje in odgovori: «Ja, ker sem glavni na vsaki poroki, bi bilo prav, da bi se tudi jaz kdaj poročil.« »Aha, ti misliš, da je to kar tako. Poročiš se, dobiš prstan in pika. Prismoda neumna, kaj pa nevesta? Pa hiša, pa denar, pa služba in še in še. Poroka že, poroka, ampak pojdi lepo po vrsti. Pripravi ideje jaz pa povprašam še mezinec.« Ta se mi že na ves glas smeji in reče: »Pa ti veš, da nisi čisto pri pravi? Imam domišljijo, ampak tudi v pravljicah imajo ljudje roke in na rokah prste. Le kako si ti to predstavljaš drugače?« Zdaj se tudi sama nasmejim in ga vprašam: »kaj pa v deželi prstov? Kaj pa pravljica o prstih, ki so se v palčke spremenili in vse v hiši sami postorili? A? Kaj pa to?« Začudeno me gleda in vpraša: »Ja kje si pa spet to prebrala? A ti je kamen na glavo padel ali kaj?« »Aha, to pa veš, da kamen lahko na glavo pade, a?« mu zasolim, on pa: »Ja seveda, saj ga prsti v roki držimo, če ga kdo pobere in kam vrže, si pa res neumna,« pravi in se mi še kar naprej smeji. »Dovolj! Nisem mislila, da bomo univerzo dokončali preden mi želje poveste. Pa nič, če mi nočete pomagati in se z menoj vsaj malo igrati.« »No, no«, se oglasi palec in nadaljuje »ko vas takole poslušam, se mi je porodila ideja, da bi ti nekaj predlagal.« »No, pa predlagaj,« mu pravim. On pa: »Vzemi nož in me odreži.« »Halo, kaj pa se greš! Jaz govorim o domišljiji in pravljicah, ti pa mi praviš, naj te kar odrežem!? In kaj naj potem brez tebe počnem?« »No, pa smo tam,« se mi reži mezinec, »saj sem ti rekel,……………………………………………………..

Januar 2010 Antonija Jereb

Pravljica se nadaljuje. Kako, pa naj ostane skrivnost. Vas zanima? Pišite mi. Lep pozdrav, Antonija

Sledite in všečkajte:

Trenutno brskate po arhivu za Pravljice za otroke kategorijo.