Slap Savica

med skalami utira pot si v dolino,

ponosno razprši mogočno vodno silo,

se čez previs spusti v tolmun, zadiha,

zajame sapo in že hiti naprej.

 

Se zlije v jezero

ter nadaljuje pot po strugi

kot reka Sava prek Bohinja,

nahrani živelj, ki v njej utripa,

vsem vodnim virom, ki želijo, prostor nudi,

igra z brzicami se, se nikoli ne utrudi.

 

Hiti med kamni,

si utira pot po strugi,

jo oblikuje in razširi,

povrhu sem ter tja še ostro čer omili.

Objame travnike, ko čez strugo se razlije,

posrka se nazaj in že naprej se vije.

 

Poljubi

sestrico Dolinko,

jo objame, hitita v svet,

saj popotovanje ju prevzame.

 

Ljubljana, 20. 3. 2021

Slovenske reke

Vijoč med skalami v ravnice

šumijo krasne lepotice.

Sava, Drava, Soča, Mura,

Savinja, Kolpa, Krka, Sora,

Ljubljanica, Sotla, Idrijca,

Meža in vsa ostala vodna mreža.

Med kamni, skalami po strugah

prek polj se vijejo v vijugah,

hitijo v dalj brez konjske vprege,

krasijo svet, vsrkavajo potoke

in vodni živelj varujejo brez stroke.

Brez njih bi opustela naša polja,

lepota ne bi širila obzorja,

pogled na živelj, reke naše,

naravo, jezera, gora očake,

 je kraj, kjer veje zvok tišine,

sprostiš se, si nabereš energije,

prisluhneš toku melodije,

se ustaviš v času, kjer se reka vije.

 

dokončana 1. 2. 2021

 

Sava Bohinjka

me spominja na otroštvo.

Na čas, ko bredla sem

in plavala po njeni strugi,

iz mivke tam ob bregu

gradila si gradove,

ploščate kamne

lučala tja čez valove.

 

V zalivih plavali

smo sred’ poletja,

bila je hladna,

čista in brez gretja,

ko priskakljali smo iz vode,

se tresli smo kot

vrba v vetru,

zaviti v brisače

smo se prepustili

sonca gretju.

 

S tolmuni in vrtinci

izzivala nas je, vabila,

se bali nismo njenega poziva

ne njenega objema mrzle vode,

le vrtincem smo se izognili,

v zalivih raje smo bili igrivi.

»Mrzla je,« so odrasli nas svarili,

a mi takrat res tega nismo občutili.

Ljubljana, 6. 12. 2020

 

 

Preobrat

Maj se prebuja, dež mu pomaga,

da drevje v cvetju zdaj ne omaga.

Trate v zeleno so barvo odete,

med trato pa rožic so barvne palete.

 

Regrata cvetje se v lučke spreminja,

v vetru v daljave v šopih izginja.

Marjetice bele prekrivajo trate,

družbo jim delajo rožice zlate.

 

Šmarnice bele so zacvetele

olepšale travnike in zadehtele.

Španski bezeg se s cvetovi bohoti,

v beli, rdeči in roza lepoti.

 

Ptičje se petje razlega povsod,

po reki labodi si iščejo pot.

Rečni galebi jadrajo v vetru,

račke se družijo v vodnem zavetju.

 

Ledeni možje so skoraj pred vrati,

dežja se na Zofko treba je bati,

potem pa zgodil se bo preobrat,

se kmetič bo njive odpravil orat.

Joj, kako čas beži. Poletje je zakorakalo že v drugo polovico avgusta. V času moje odsotnosti na spletni stani se je zgodilo marsikaj. Med drugim je Kulturno-zgodovinsko društvo Rusalka, katerega članica sem, izdalo novo knjigo z naslovom Vrelec poezije. Knjiga je 20. junija ugledala luč sveta. V njej je predstavljena poezija šestih avtorjev, ki počasi, a vztrajno vstopajo v svet rime.

Med drugimi je v knjigi našla prostor tudi moja pesem:

Kaj naj piše?

Kaj lahko sploh pesnik piše,

če nenehno se sprašuje,

kaj lepoto označuje?

da dotakne se srca?

S čim naj rimo okrasi,

Kje dopiše tisto nekaj,

kar lepoto ji doda?

kje v mehkobo jo ovije,

Kam metaforo naj vtakne,

kakšno mero energije

naj primakne, vanjo zlije,

bralca se dotakne,

da brez kiča, iluzije,

v svoja nedrja ga ovije?

 

 

Upam, da se vas dotakne. Želim vam prijetno, ne prevroče nadaljevanje poletja. Naužijte se svežega zraka, zaplavajte v morju in se sprostite.

Z lepimi pozdravi,

Antonija