Preobrat

Maj se prebuja, dež mu pomaga,

da drevje v cvetju zdaj ne omaga.

Trate v zeleno so barvo odete,

med trato pa rožic so barvne palete.

 

Regrata cvetje se v lučke spreminja,

v vetru v daljave v šopih izginja.

Marjetice bele prekrivajo trate,

družbo jim delajo rožice zlate.

 

Šmarnice bele so zacvetele

olepšale travnike in zadehtele.

Španski bezeg se s cvetovi bohoti,

v beli, rdeči in roza lepoti.

 

Ptičje se petje razlega povsod,

po reki labodi si iščejo pot.

Rečni galebi jadrajo v vetru,

račke se družijo v vodnem zavetju.

 

Ledeni možje so skoraj pred vrati,

dežja se na Zofko treba je bati,

potem pa zgodil se bo preobrat,

se kmetič bo njive odpravil orat.

Joj, kako čas beži. Poletje je zakorakalo že v drugo polovico avgusta. V času moje odsotnosti na spletni stani se je zgodilo marsikaj. Med drugim je Kulturno-zgodovinsko društvo Rusalka, katerega članica sem, izdalo novo knjigo z naslovom Vrelec poezije. Knjiga je 20. junija ugledala luč sveta. V njej je predstavljena poezija šestih avtorjev, ki počasi, a vztrajno vstopajo v svet rime.

Med drugimi je v knjigi našla prostor tudi moja pesem:

Kaj naj piše?

Kaj lahko sploh pesnik piše,

če nenehno se sprašuje,

kaj lepoto označuje?

da dotakne se srca?

S čim naj rimo okrasi,

Kje dopiše tisto nekaj,

kar lepoto ji doda?

kje v mehkobo jo ovije,

Kam metaforo naj vtakne,

kakšno mero energije

naj primakne, vanjo zlije,

bralca se dotakne,

da brez kiča, iluzije,

v svoja nedrja ga ovije?

 

 

Upam, da se vas dotakne. Želim vam prijetno, ne prevroče nadaljevanje poletja. Naužijte se svežega zraka, zaplavajte v morju in se sprostite.

Z lepimi pozdravi,

Antonija

Smo mame

Smo mame, dekleta in žene,

samske, ločene ali poročene.

Popustljive, razumljive

in včasih tečne,

vedno pri roki, a ne večne.

Nas vedno je strah za naše otroke,

še ko so odrasli,

gledamo jim pod roke.

Nismo zahtevne,

le ne pozabite,

da tu smo za vas

in včasih vzemite si čas,

kdaj tudi za nas.

Novo leto je že zdavnaj mimo. Zima nam je nasula snega. Čas je, da se umakne. In čas je, da moja spletna stran spet zaživi. Tokrat objavljam pesem s katero sodelujem na Evropskem Fejsbuk pesniškem festivalu:

 

Oprostila sem ti

Se spomniš cvetlic, ki v trati cvetijo?

Travnatih bilk, ki v vetru bučijo?

Sonca, stezic, kjer takrat sva hodila,

ko v srci ljubezen se je naselila?

 

Z roko v roki čez širne poljane,

bosa čez potok v kraje neznane.

Svet je bil lep, midva pa srečna,

zazrta v ljubezen, ki bila naj bi večna.

 

Danes spomini v preteklost letijo,

tvojih objemov, strasti si želijo.

Ti si odšel….. ostala sem sama,

zeva praznina, prepad je med nama.

 

Vse kar obljubil si, laž je postalo.

Srečo, ljubezen, je nekaj izdalo.

Hodim po tratah, ne vidim cvetlic,

tavam čez travnik, ne najdem stezic.

 

Čutim te v srcu, ne bom pozabila,

ti roki ponujam, sem ti oprostila.

Svet je bil lepši, zdaj zeva praznina,

ostala sem sama, boli me tišina.

 

Avtor: Antonija Jereb

Pozdravljen mesec februar,

je Svečnica za nami.

Se sneg topi in dež prši,

pobralo sneg je pod nogami.

 

Se daljša dan,

v gorah belina še krasi strmine.

Prihaja Valentina čas,

ki ogrel bo korenine.

 

Končno sonce

delilo žarkov več ne bo

brez nežne te topline,

spet petje ptic odmevalo

čez hribe bo, doline.

Antonija

Lj., 04. 02. 2017; 12. 47 h