Pozdravljen mesec februar,

je Svečnica za nami.

Se sneg topi in dež prši,

pobralo sneg je pod nogami.

Se daljša dan,

v gorah belina še krasi strmine.

Prihaja Valentina čas,

ki ogrel bo korenine.

Končno sonce

delilo žarkov več ne bo

brez nežne te topline,

spet petje ptic odmevalo

čez hribe bo, doline.

Antonija

Lj., 04. 02. 2017; 12. 47 h

Jaka rad na zob ga da,

če kaj ga najde kje doma,

pa mu Jera ne pusti,

se venomer jezi.

Jo s Francom mahneta na pir,

da najdeta pred babam mir,

nazaj grede preklinjata,

ovinke grizeta.

Le glej, da Jeri ne izdaš,

da spila sva kar nekaj flaš,

ker vse pove še moj Juhanc,

Jaka prepričuje Franc.

Jaka pa zamahne češ,

le kaj bi pravu Jeri to,

saj z babami se ni za igrat,

začnejo ti na glavo srat.

Če b` vedva tvoja, da s pr` šank,

se slinu tja k ta mvad Marjanc,

bi to bil res an cel hudič,

čeprov ni bvo to vse skp nič.

Kdor babo svojo rad ima,

skrivnosti vseh ji ne izda,

saj treba ni, da vse vedo,

se strinjata oba.

Ko prideta že čist do vrat,

v hišah luč še, ne ga srat!

Se spravle babe nista spat,

bo treba zunaj počakat…

AJ 12/2015

Pojdiva do reke kjer voda deroča

ječi in izvija se iz obroča.

Ujeta v strugo v prod se zajeda,

hiti v daljavo, ji meja preseda.

Pojdiva med skale, kjer zrak je redkejši,

rhododendrona cvet pa vse pogostejši.

Kjer gorska veriga pogled ti odkriva

na svet, ki v dolini v zelenje se skriva.

Ne spiva, pojdiva lepot se naužit,

prek polja, do reke, čez skalne previse,

prisluhniva vetru in sonce ujemiva.

Ne bojva sveta se, ne spiva, pojdiva.

2015 Antonija

Bosa pojdiva med trate zelene,

bosa po rosi, ki žalost prežene.

Bosa po poti, ki s kamni masira,

bosa po vodi, ki regenerira.

Ujeta v dnevu telo si sprostiva,

razbijva okove, ki vest jih razkriva.

Predajva se soncu in žarke ujemiva,

predajva naravi in voljo krepiva.

Bosa pojdiva, naj naju ne moti

ne kamen, ne rosa, ki stojita na poti.

Ne voda, ne hlad, ki naju objame,

storiva kaj zate, storiva kaj zame.

11.02.2015 Antonija

Svet in družba se

spreminjata,

let število – te krepi,

v sivino te ovija,

s srebrnino te žlahti.

Si kot leksikona knjiga,

ki zavije se v prah,

v njej je zbrana zgodovina,

kup spominov-zlati prah.

Kdo odprl bo to knjigo,

kdo prebrati jo bo znal?

Ključ do nje se v srcu skriva,

poti do tja, ne boš izdal.

V njej ni pisane besede,

v njej črnila ni sledi,

so spomini na dogodke,

ki pustili so vezi.

Svet minljiv je,

se spreminja,

zgodovina ga krepi,

zato ne skrivaj čustev svojih,

dragim svojim se odpri.

Tudi pisana beseda

v prah se s časom spremeni,

kar pa v srca se zapiše,

se ohranja večne dni.

(Antonija)