Arhiv za ‘Moje knjige’ Kategorijo

Enakopravnost

Kako lepo

se lika perilo,

ko mož istočasno

ti kuha kosilo.

Se enakost

je izkazala,

zdaj čisto drugačna

sva midva postala.

Razlika med nama

se je izgubila,

še prosti čas

s skupnim delom

sva pridobila.

Poezija z naslovom DOTIK je ugledala luč sveta


Ponosna sem, da so moje pesmi v knjigi Dotik ugledale luč sveta.

Drage članice in člani KZD Rusalka, hvala vam. Hvala predsednici Minki Jerebič, ki je bedela nad celotnim dogajanjem. Brez nje, knjige ne bi bilo.

Hvala donatorjem za pomoč in hvala vsem, ki ste si vzeli trenutek, se udeležili predstavitve dne 26. 9. 2019 in skupaj z nami – Rusalkami, pospremili knjigo v svet.

Ponosna sem, da sem del KZD Rusalka, kjer veje posebna energija, volja in moč ljudem polepšati dan, otroke popeljati v svet poezije, pesmic in ugank ter z nasmehom na obrazu zreti v nov, boljši jutri.

Antonija

Vrelec poezije

Joj, kako čas beži. Poletje je zakorakalo že v drugo polovico avgusta. V času moje odsotnosti na spletni stani se je zgodilo marsikaj. Med drugim je Kulturno-zgodovinsko društvo Rusalka, katerega članica sem, izdalo novo knjigo z naslovom Vrelec poezije. Knjiga je 20. junija ugledala luč sveta. V njej je predstavljena poezija šestih avtorjev, ki počasi, a vztrajno vstopajo v svet rime.

Med drugimi je v knjigi našla prostor tudi moja pesem:

Kaj naj piše?

Kaj lahko sploh pesnik piše,

če nenehno se sprašuje,

kaj lepoto označuje?

da dotakne se srca?

S čim naj rimo okrasi,

Kje dopiše tisto nekaj,

kar lepoto ji doda?

kje v mehkobo jo ovije,

Kam metaforo naj vtakne,

kakšno mero energije

naj primakne, vanjo zlije,

bralca se dotakne,

da brez kiča, iluzije,

v svoja nedrja ga ovije?

 

 

Upam, da se vas dotakne. Želim vam prijetno, ne prevroče nadaljevanje poletja. Naužijte se svežega zraka, zaplavajte v morju in se sprostite.

Z lepimi pozdravi,

Antonija

Tudi dnevi govorijo

Danes je zame praznik. Moja nova knjiga je prispela iz tiska, in upam, da bo našla pot na knjižne police.

Web tudi-dnevi-govorijo_ovitek

Povzetek vsebine:

Podam se v svet domišljije, Ponedeljek, Torek, Sreda, Četrtek, Petek, Sobota in Nedelja, pa mi zaupajo svoje dogodivščine. Ker so mi všeč, se dogovorimo, da jih zapišem in svetu predstavim njihovo poslanstvo. Ko se dnevom delovni dan bliža zaključku, vsak od njih na svoj delovni dan obišče tudi otroke in preveri, ali so že legli k počitku. Z njimi pokramlja in jim zaupa kaj se mu je čez dan zanimivega zgodilo. Ko teden mine, se zgodba zaključi, na nove dogodivščine pa bo treba počakati.

V spletni knjigarni Buča je knjiga že v prodaji. Upam, da vam bodo zgodbice všeč in mi dnevi kmalu zaupajo nove. Ker mi vaše mnenje veliko pomeni, ga delite z menoj tako, da se prijavite  in vpišete komentar.

Odločila sem se, da eno knjigo nekomu podarim. Dobi jo tisti, ki objavo deli, oceni prispevek, in me s komentarjem prepriča, zakaj naj knjigo podarim prav njemu.

 

Z lepimi pozdravi,

Antonija

Tudi dnevi govorijo

Pozdravljeni,

počasi se približuje september, avgust pa se pripravlja, da nam pomaha v slovo. Zadnje priprave so v teku, zato že nestrpno čakam, da moja nova knjiga ugleda luč sveta. Prepričana sem, da so tudi dnevi, ki so mi zaupali svoje dogodivščine zelo nestrpni, zato vam zaupam delček zgodbe, ki jo v knjigi pripoveduje Četrtek. Upam, da vam bo všeč. V času službe je na vrtu opazil polža. Takole pravi:

Prijel sem ga za hišico in odnesel na jaso med gozdne jagode. Ko sem ga položil na jaso, se je on še veselo basal z zadnjim grižljajem solate. sken polža s solato0000

Pogledal me je, pogoltnil solato, takrat pa se je iz njega vsulo: ›Bedak bedasti, kdo pa misliš, da si! Kako si me drzneš motiti med kosilom? In kam si me zdaj postavil? Mi, prosim, poveš, v katero smer naj se odpravim, da pridem domov? Če imam hišo s seboj, še ne pomeni, da domačega okolja sploh ne potrebujem? Ti, spaka nesramna! Pa kar za hiško si me prijel. Kaj pa, če bi se zdrobila? Bi mi ti priskrbel novo?‹ Tako se je jezil, da ga sploh nisem mogel prekiniti. Kar nadaljeval je, jaz pa sem čakal, da se končno ustavi in mu še sam povem, kar si mislim. ›Joj, kaj na to poreče moja ženka,‹ je nadaljeval. ›Kako naj ji zdaj domov odnesem nekaj solate? Kako si sploh drzneš vtikati v tuje zadeve!‹ Komaj sem ga pomiril.

 

Več  v knjigi: Tudi dnevi govorijo

 

Kaj bi storili vi? Bi ga tudi vi odstranili iz vrta? Napišite svoje mnenje.

Lep pozdrav, Antonija

Trenutno brskate po arhivu za Moje knjige kategorijo.