Joj, kako čas beži. Poletje je zakorakalo že v drugo polovico avgusta. V času moje odsotnosti na spletni stani se je zgodilo marsikaj. Med drugim je Kulturno-zgodovinsko društvo Rusalka, katerega članica sem, izdalo novo knjigo z naslovom Vrelec poezije. Knjiga je 20. junija ugledala luč sveta. V njej je predstavljena poezija šestih avtorjev, ki počasi, a vztrajno vstopajo v svet rime.

Med drugimi je v knjigi našla prostor tudi moja pesem:

Kaj naj piše?

Kaj lahko sploh pesnik piše,

če nenehno se sprašuje,

kaj lepoto označuje?

da dotakne se srca?

S čim naj rimo okrasi,

Kje dopiše tisto nekaj,

kar lepoto ji doda?

kje v mehkobo jo ovije,

Kam metaforo naj vtakne,

kakšno mero energije

naj primakne, vanjo zlije,

bralca se dotakne,

da brez kiča, iluzije,

v svoja nedrja ga ovije?

Upam, da se vas dotakne. Želim vam prijetno, ne prevroče nadaljevanje poletja. Naužijte se svežega zraka, zaplavajte v morju in se sprostite.

Z lepimi pozdravi,

Antonija

Pozdravljeni,

res prehitro bežijo dnevi. A včasih potrebujemo odmor za napolnitev baterij. Odmor, ko rima in ustvarjalnost počivata, pa če nam je to prav ali ne. Lovim pot med realnostjo in ustvarjanjem. Sodelovanje s Kulturnim društvom Rusalka, mi odpira nova spoznanja. Nastopi, recitacije in vodenja predstav so nov izziv. Potem je tu še sodelovanje z Domom starejših občanov, iskanje novih idej v ročnih spretnostih in sodelovanje z revijo Vzajemna ter delo na vrtu, kak sprehod s fotoaparatom, popoldanska kavica, vmes pa čas za počitek. Res je dan prekratek.

Jutro me v nov dan budi

mladost pa daleč proč beži.

Vsak nov dan, nov izziv,

spoznanje,

da tu za vas sem, zanj in zanje.

Naj bo oblačno al` lepo,

le da pri srcu je toplo.

Antonija

 

 

Stopili smo že v 2. polovico marca. Slabo vreme nam še kar nagaja. Ob večerih se porodijo ustvarjalne ideje. Velika noč, praznik veselja in upanja je pred vrati. Letos že 1.aprila. Z malo ročne spretnosti namesto rož na mizo lahko postavimo šopek z lično izdelanimi pirhi iz ustvarjalne pene.

Potrebujemo večbarvne liste iz pene, tanko žičko, flomastre, barvni karton in razne dodatke. Iz tršega kartona si izdelamo šablono v obliki jajca. Jo položimo na peno in izrežemo. Na zgornjem delu z luknjačem izrežemo odprtinico za obešanje. Z barvanjem ali  lepljenjem materialov  na podlago  obojestransko ustvarimo lične pirhe.

  

Raznobarvne žičke zvežemo v šop z eno od žičk, zelene oblikujemo v lističe  in postavimo v vazo ali stekleničko, v katero smo natresli okrasni pesek. Nato pa pirhe obesimo na pripravljene žičke. Če vseh žičk ne uporabimo, lahko nanje nalepimo za okrasek še lične pikapolonice.

Lep in ustvarjalen večer vam želim,

Antonija

Novo leto je že zdavnaj mimo. Zima nam je nasula snega. Čas je, da se umakne. In čas je, da moja spletna stran spet zaživi. Tokrat objavljam pesem s katero sodelujem na Evropskem Fejsbuk pesniškem festivalu:

 

Oprostila sem ti

Se spomniš cvetlic, ki v trati cvetijo?

Travnatih bilk, ki v vetru bučijo?

Sonca, stezic, kjer takrat sva hodila,

ko v srci ljubezen se je naselila?

 

Z roko v roki čez širne poljane,

bosa čez potok v kraje neznane.

Svet je bil lep, midva pa srečna,

zazrta v ljubezen, ki bila naj bi večna.

 

Danes spomini v preteklost letijo,

tvojih objemov, strasti si želijo.

Ti si odšel….. ostala sem sama,

zeva praznina, prepad je med nama.

 

Vse kar obljubil si, laž je postalo.

Srečo, ljubezen, je nekaj izdalo.

Hodim po tratah, ne vidim cvetlic,

tavam čez travnik, ne najdem stezic.

 

Čutim te v srcu, ne bom pozabila,

ti roki ponujam, sem ti oprostila.

Svet je bil lepši, zdaj zeva praznina,

ostala sem sama, boli me tišina.

 

Avtor: Antonija Jereb