Avtorjev arhiv

Kako naprej

Pozdravljeni,

odločila sem se, da zgodbo Kako naprej, delim z vami. Recept je preizkušen in ga toplo priporočam. Preprosta ideja, ki nas lahko reši določene skrbi je vedno dobrodošla. Če vam je zgodba všeč, povejte naprej.

 

Kako naprej?

Dan se prične rutinsko. Kopalnica, oblačenje, zračenje, zajtrk. Metka navad ne spreminja. Ob jutranji kavici se zaloti, da ne ve, če je vzela tableti. Zdi se ji, da ju je, sigurna pa ni. Kaj sedaj, razmišlja. Steklenica z vodo je na mizi. Kozarec je na pol prazen, tablet na mizi ni. Pogrinjek in krožnik je po zajtrku že pospravila. Kaj, če je skupaj z drobtinami na pogrinjku, odvrgla v koš tudi tableti, se sprašuje. Napetost v njej se stopnjuje. Ne razume, zakaj se ji to dogaja, saj to ni prvič. Tableti mora vzeti na tešče. Torej premišljeno, da se tega potem tudi spomni, si dopoveduje. Stopi v sobo, kjer hrani škatlico s tabletami. Današnji dan je prazen. Torej je tableti pripravila, si dopoveduje, ne spominja pa se, če ju je pogoltnila.  Če ju je, ok, če ju ni in ju je pomotoma zavrgla, pa to ne pomeni nič dobrega, razmišlja. Natakne si  rokavici, odpre koš za smeti in premetava vsebino, nič. Dvigne vrečko in pogleda dno, nič. Premajhni sta, da bi ju opazila, se tolaži, postavi vrečko nazaj v koš, umije roki, se usede za mizo, naredi požirek kave in zamišljeno obsedi ter tuhta kaj ji je storiti. Vest jo grize.  Zaveda se, da bo to zadevo potrebno urediti drugače, a kako, ji še ni jasno. Morda pa je to začetek demence, premleva. Še tega bi bilo treba. Živi sama, nima nikogar, ki bi jo na stvari opozoril, tableti pa mora vzeti, tako ji je naročil zdravnik. Tuhta in tuhta, kako urediti zadevo. Kaj storiti, da bo v vsakem primeru imela dokaz, da je tableti tudi pogoltnila. Nič pametnega ji ne pride na pamet. Odpravi se po vsakodnevnih opravkih, gre v trgovino, naredi krog do travnikov ob gozdu, se vrača nazaj, venomer pa ima pred seboj misel na jutranji dogodek. Kar naprej razmišlja, kaj se dogaja z njo. Nikoli ni bila pozabljiva, kar na lepem pa se ne spomni niti tega ali je vzela tableti ali ne. Prepričuje se, da je vse v redu, da ju je vzela, saj se počuti dobro, a misel jo vseeno bega. To je že tretjič, ji kljuva v glavi in to ni več naključje. Le kaj bo naslednje jutro? Bo bolj pozorna? Na lepem dobi idejo, ki jo pri jemanju večerne tablete preizkusi. Vzame majhen bel krožnik, gre v sobo po tableto, jo položi na krožnik in ga postavi na mizo. Pripravi si večerjo, jo poje, pospravi posodo, pogrinjek in odpre TV. Pogleda krožnik, ki čaka na mizi. Opazi tableto. Vzeti jo mora po večerji, zato še malo počaka. Gleda TV. Na sporedu je film, utrujena je, zapre oči, zbudi se, ko je filma konec. Ugasne TV.  Žejna je, prime skodelico s čajem, a pogled ji zastane na tableti, ki leži na krožniku.

»Že spet« zagodrnja. Kaj, če ne bi bila na krožniku … se sprašuje. Vzame tableto, naredi nekaj požirkov, pospravi skodelico in se odloči, da krožnik ostane na mizi.

avtorica: Antonija Jereb

Slap Savica

Slap Savica

med skalami utira pot si v dolino,

ponosno razprši mogočno vodno silo,

se čez previs spusti v tolmun, zadiha,

zajame sapo in že hiti naprej.

 

Se zlije v jezero

ter nadaljuje pot po strugi

kot reka Sava prek Bohinja,

nahrani živelj, ki v njej utripa,

vsem vodnim virom, ki želijo, prostor nudi,

igra z brzicami se, se nikoli ne utrudi.

 

Hiti med kamni,

si utira pot po strugi,

jo oblikuje in razširi,

povrhu sem ter tja še ostro čer omili.

Objame travnike, ko čez strugo se razlije,

posrka se nazaj in že naprej se vije.

 

Poljubi

sestrico Dolinko,

jo objame, hitita v svet,

saj popotovanje ju prevzame.

 

Ljubljana, 20. 3. 2021

Pesmi o rekah

Slovenske reke

Vijoč med skalami v ravnice

šumijo krasne lepotice.

Sava, Drava, Soča, Mura,

Savinja, Kolpa, Krka, Sora,

Ljubljanica, Sotla, Idrijca,

Meža in vsa ostala vodna mreža.

Med kamni, skalami po strugah

prek polj se vijejo v vijugah,

hitijo v dalj brez konjske vprege,

krasijo svet, vsrkavajo potoke

in vodni živelj varujejo brez stroke.

Brez njih bi opustela naša polja,

lepota ne bi širila obzorja,

pogled na živelj, reke naše,

naravo, jezera, gora očake,

 je kraj, kjer veje zvok tišine,

sprostiš se, si nabereš energije,

prisluhneš toku melodije,

se ustaviš v času, kjer se reka vije.

 

dokončana 1. 2. 2021

Pesmi o rekah – Sava Bohinjka

 

Sava Bohinjka

me spominja na otroštvo.

Na čas, ko bredla sem

in plavala po njeni strugi,

iz mivke tam ob bregu

gradila si gradove,

ploščate kamne

lučala tja čez valove.

 

V zalivih plavali

smo sred’ poletja,

bila je hladna,

čista in brez gretja,

ko priskakljali smo iz vode,

se tresli smo kot

vrba v vetru,

zaviti v brisače

smo se prepustili

sonca gretju.

 

S tolmuni in vrtinci

izzivala nas je, vabila,

se bali nismo njenega poziva

ne njenega objema mrzle vode,

le vrtincem smo se izognili,

v zalivih raje smo bili igrivi.

»Mrzla je,« so odrasli nas svarili,

a mi takrat res tega nismo občutili.

Ljubljana, 6. 12. 2020

 

 

Nova pesmica Čebelica in polžek

Prisluhnite ji na Youtube s klikom na

naslov povezave:

 

Upam, da vam bo všeč.

Lep pozdrav,

Antonija