Kako naprej

Pozdravljeni,

odločila sem se, da zgodbo Kako naprej, delim z vami. Recept je preizkušen in ga toplo priporočam. Preprosta ideja, ki nas lahko reši določene skrbi je vedno dobrodošla. Če vam je zgodba všeč, povejte naprej.

 

Kako naprej?

Dan se prične rutinsko. Kopalnica, oblačenje, zračenje, zajtrk. Metka navad ne spreminja. Ob jutranji kavici se zaloti, da ne ve, če je vzela tableti. Zdi se ji, da ju je, sigurna pa ni. Kaj sedaj, razmišlja. Steklenica z vodo je na mizi. Kozarec je na pol prazen, tablet na mizi ni. Pogrinjek in krožnik je po zajtrku že pospravila. Kaj, če je skupaj z drobtinami na pogrinjku, odvrgla v koš tudi tableti, se sprašuje. Napetost v njej se stopnjuje. Ne razume, zakaj se ji to dogaja, saj to ni prvič. Tableti mora vzeti na tešče. Torej premišljeno, da se tega potem tudi spomni, si dopoveduje. Stopi v sobo, kjer hrani škatlico s tabletami. Današnji dan je prazen. Torej je tableti pripravila, si dopoveduje, ne spominja pa se, če ju je pogoltnila.  Če ju je, ok, če ju ni in ju je pomotoma zavrgla, pa to ne pomeni nič dobrega, razmišlja. Natakne si  rokavici, odpre koš za smeti in premetava vsebino, nič. Dvigne vrečko in pogleda dno, nič. Premajhni sta, da bi ju opazila, se tolaži, postavi vrečko nazaj v koš, umije roki, se usede za mizo, naredi požirek kave in zamišljeno obsedi ter tuhta kaj ji je storiti. Vest jo grize.  Zaveda se, da bo to zadevo potrebno urediti drugače, a kako, ji še ni jasno. Morda pa je to začetek demence, premleva. Še tega bi bilo treba. Živi sama, nima nikogar, ki bi jo na stvari opozoril, tableti pa mora vzeti, tako ji je naročil zdravnik. Tuhta in tuhta, kako urediti zadevo. Kaj storiti, da bo v vsakem primeru imela dokaz, da je tableti tudi pogoltnila. Nič pametnega ji ne pride na pamet. Odpravi se po vsakodnevnih opravkih, gre v trgovino, naredi krog do travnikov ob gozdu, se vrača nazaj, venomer pa ima pred seboj misel na jutranji dogodek. Kar naprej razmišlja, kaj se dogaja z njo. Nikoli ni bila pozabljiva, kar na lepem pa se ne spomni niti tega ali je vzela tableti ali ne. Prepričuje se, da je vse v redu, da ju je vzela, saj se počuti dobro, a misel jo vseeno bega. To je že tretjič, ji kljuva v glavi in to ni več naključje. Le kaj bo naslednje jutro? Bo bolj pozorna? Na lepem dobi idejo, ki jo pri jemanju večerne tablete preizkusi. Vzame majhen bel krožnik, gre v sobo po tableto, jo položi na krožnik in ga postavi na mizo. Pripravi si večerjo, jo poje, pospravi posodo, pogrinjek in odpre TV. Pogleda krožnik, ki čaka na mizi. Opazi tableto. Vzeti jo mora po večerji, zato še malo počaka. Gleda TV. Na sporedu je film, utrujena je, zapre oči, zbudi se, ko je filma konec. Ugasne TV.  Žejna je, prime skodelico s čajem, a pogled ji zastane na tableti, ki leži na krožniku.

»Že spet« zagodrnja. Kaj, če ne bi bila na krožniku … se sprašuje. Vzame tableto, naredi nekaj požirkov, pospravi skodelico in se odloči, da krožnik ostane na mizi.

avtorica: Antonija Jereb

Ta prispevek je bil objavljen dne sobota, 2. oktobra, 2021 ob 11:36 in je shranjen pod Proza. Lahko slediš vsem spremembam tega prispevka preko RSS 2.0 povezave. Lahko skočiš na konec in pustiš komentar. Pinganje trenutno ni dovoljeno.

Napiši odgovor

Moraš biti prijavljen za vnos komentarja.