louboutin pas cher louboutin pas cher louboutin pas cher louboutin pas cher louboutin pas cher peuterey outlet peuterey outlet peuterey outlet peuterey outlet peuterey outlet peuterey outlet moncler outlet woolrich outlet woolrich outlet online woolrich outlet bologna lancel pas cher slancel pas cher lancel pas cher lancel pas cher lancel pas cher lancel pas cher hogan outlet online hogan outlet online hogan outlet online hogan outlet online hogan outlet online kate spade outlet coach outlet michael kors outlet
 

Arhiv za februar, 2016

Nova pravljica

Pozdravljeni,

še sreča, da je letos prestopno leto, saj mi februar nekako uhaja iz rok. Vrstijo se razna dihalna obolenja, na “pohodu” so prehladi, viroze … Kljub vsemu se trudim, pišem in ustvarjam. Sicer bolj počasi, ampak tudi počasi se daleč pride, vsaj tako pravijo. Zdaj vam že lahko zaupam, da sem v letu 2015 spoznala čudovito osebo, ji vročila besedilo svoje nove pravljice, in počasi nastajajo ilustracije. Upam, da nama s skupnimi močmi uspe. Zaupam vam delček besedila, vi pa mi zaupajte, če vam je všeč.

 

Tudi dnevi govorijo                                                                

Nekega dne sem doma samevala. Zunaj je deževalo. Sedela sem za mizo in tuhtala, kaj naj napišem. Okoli mene je vladala tišina. Pred menoj je bila odprta beležnica, na mizi pa je ležal svinčnik. Vedno je ob meni. Za vsak primer, če bi morda kaj zapisala. Ampak tega dne ni šlo. Ni bilo idej. Tuhtala sem in tuhtala, pa nič! Ozirala sem se naokoli in na mizi opazila koledar. Vzela sem ga v roke. Obračala sem list za listom. Vedno znova, list za listom, sem opazovala enake zapise: ponedeljek, torek, sreda, četrtek, petek, sobota, nedelja. V ravni vrsti so sledili drug drugemu, pod njimi pa je bil prazen prostor. Ne vedno, sem in tja je bilo na praznih prostorih tudi kaj zapisano. Na primer: sestanek ob 17. uri; pojdi po mamo; imaš zdravnika … Beležke, torej. Tedenski koledar. V desnem kotu je pisalo 29. teden. Vsak naslednji list pa je bilo to število višje. 29. teden, sem ponovila in zaprla oči. Zato da ne bi prebrala zapisa na desni strani koledarja zgoraj, ki označuje mesec, v katerem trenutno smo. To sem poskusila ugotoviti glede na izpisano število tedna. Tako sem razmišljala: če ima leto 365 dni, teden pa sedem, koliko ima leto potem tednov? 53, torej. In če smo v 29. tednu, teden pa ima sedem dni? Smo torej v sedmem mesecu. To pa je mesec julij. Odprem oči in … Bravo, jaz, res je, v juliju smo. Takrat pa razločno zaslišim glas: »Hojla, kaj se pa greš? Kaj ti pa je?«

Pogledam okoli sebe. Sama sem. Nikogar ni. Ampak … Kdo se pa potem pogovarja z menoj?«

»Ha, ha, ha, ha, ves čas buljiš v naša imena, slišiš nas pa ne. Ta je pa dobra!« spet slišim.

»V vaša imena?« vprašam.

»Da, v naša imena. V rokah držiš koledar in obračaš liste. Naša imena pa so list za listom izpisana na koledarju. Zdaj pa še reci, da tudi tega nisi opazila.«

»Sem, am… …pak koledar vendar ne govori! Se mi zdaj že blede?« sem komentirala na glas in gledala v koledar. Nobene spremembe nisem opazila, slišala pa sem glas, ki mi je odgovarjal:

»Ne, ne, ne blede se ti! Z nami se pogovarjaš, z dnevi v tednu. Sploh veš, kaj vse mi počnemo?«

Kaj sem že čisto ob pamet, mi je donelo v glavi. Dnevi, da bi govorili? Njihova imena so zapisana na koledarju. In tisti, ki si je izmislil koledar, tega zagotovo ni predvidel. Kakšna potegavščina pa je spet to? Takrat pa … Klik. Ideja! Če to ni ideja za novo pravljico, ki se v tem hipu dogaja v moji glavi, je druga možnost samo še ta, da se mi je od dolgočasja zmešalo. Tega pa ne priznam. Torej, sem vstopila v svet domišljije. Da, to bo to, sem ugotavljala in nadaljevala pogovor.

»Hej, zdaj mi je vse jasno! Kaj vse počnete, me sprašujete. Ker ste imena dni, je vaše delo prav gotovo povezano z dnevi. Imam prav?«

»Pa še kako!« sem slišala odgovor, nato pa dodala: »Ker ne vem, s kom od vas se pogovarjam, prosim, da se mi govornik predstavi!«

Glas mi je odgovoril: »Sama ugani!«

»A tako! Prav. Ker je danes torek, predvidevam, da se pogovarjam s Torkom. Je tako?«

»Res je,« sem spet slišala.

»Sama ušesa so me! Mi zdaj končno zaupate, kaj je vaše poslanstvo in kaj vse počnete? In tokrat ne bom ugibala. Odgovor hočem! Če vam kaj ni prav, odložim koledar na mizo, izklopim domišljijo in se tega ne grem več!« sem jezno odgovorila.

»Uf, kako si slabe volje,« sem spet slišala in Torek je že nadaljeval: »Veš, kaj, imam idejo! Vemo, da si pisateljica in rada pišeš za otroke. Predlagamo ti, da vsak od nas pove svojo zgodbo, ti pa jo napišeš. Tako boš spoznala naše poslanstvo in to, kar počnemo, bodo izvedeli še drugi. Če ti bo všeč, lahko sodelovanje nadaljujemo. Kako se ti zdi? Se strinjaš?«

»Prav,« sem odgovorila, »ampak zapisala jih bom samo, če mi bodo všeč. Se strinjate?«

Strinjali so se …

 

karikatura pa vi? Vas zanima nadaljevanje?

Sledite in všečkajte:

Trenutno brskate po Antonija Jereb blog arhivu za februar, 2016.