Pojdiva do reke kjer voda deroča

ječi in izvija se iz obroča.

Ujeta v strugo v prod se zajeda,

hiti v daljavo, ji meja preseda.

 

Pojdiva med skale, kjer zrak je redkejši,

rhododendrona cvet pa vse pogostejši.

Kjer gorska veriga pogled ti odkriva

na svet, ki v dolini v zelenje se skriva.

 

Ne spiva, pojdiva lepot se naužit,

prek polja, do reke, čez skalne previse,

prisluhniva vetru in sonce ujemiva.

Ne bojva sveta se, ne spiva, pojdiva.

 

2015 Antonija

« Bosa pojdiva
Mamici za dan žena »

Ta prispevek je bil objavljen dne petek, 27. februarja, 2015 ob 12:56 in je shranjen pod Pesmi, Poezija. Lahko slediš vsem spremembam tega prispevka preko RSS 2.0 povezave. Lahko pustiš komentar, ali slediš s svoje spletne strani.