louboutin pas cher louboutin pas cher louboutin pas cher louboutin pas cher louboutin pas cher peuterey outlet peuterey outlet peuterey outlet peuterey outlet peuterey outlet peuterey outlet moncler outlet woolrich outlet woolrich outlet online woolrich outlet bologna lancel pas cher slancel pas cher lancel pas cher lancel pas cher lancel pas cher lancel pas cher hogan outlet online hogan outlet online hogan outlet online hogan outlet online hogan outlet online kate spade outlet coach outlet michael kors outlet
 

Arhiv za oktober, 2013

Pozdravljeni v mesecu oktobru

Tako hitro bežijo dnevi, da bi me mesec oktober skoraj prehitel. Jesen nas ogreva s poletnimi temperaturami in preseneča s pisanimi barvami.

P1050468

Dnevi bežijo mimo nas, prestavili smo urne kazalce, pred vrati pa je že mesec november. Prvega novembra se s polaganjem cvetja na grobove ali prižiganjem sveč spomnimo vseh tistih, ki so zapisani v naših srcih, tistih, ki jih ni več med nami, so pa del našega življenja. Listam med svojimi zapisi in našla sem zgodbo, ki jo v spomin na svoja starša objavljam na svoji spletni strani:

PREHOJENA POT

Utrujen sem. Tako zelo sem utrujen. Zdelujejo me leta. Sedim na fotelju in zrem v neznano. Otopel sem. Še tv-ja si ne odprem. Kar sedim. Skozi možgane mi švigajo spomini. Odšla je. Zapustila me je. Kar zaspala je. Le zakaj me je zapustila? Rešila se je. Sebe je rešila, mene pa je pustila samega.

Najprej me je obdal odrešujoč izdih. Zaključilo se je trpljenje, ki je spremljalo vsakdanji tempo življenja. Videla ni. Pravzaprav je videla samo sence. Ona, ki mi je bila vsa leta v oporo, ki je delila z menoj slabo in dobro je izgubila vid. Sesula se je. Svet se ji je podrl. Izgubila je vse, za kar je živela. Ni se pustila prepričati, da nima prav. Rada je bila med ljudmi, rada je hodila na izlete, reševala je križanke, vezla gobeline, brala……… Bila je pravi knjižni molj. Oba sva bila. Zdaj, ko je odšla, tudi mene knjiga več ne zanima.

Delal bi, pa ne morem. Sklepi mi ne pustijo. Bolijo. Roke so okorne. Ko režem kruh, moram paziti, da ne zgrešim in si porežem prstov. Če se odpravim na vrt, me razjezi pogled na gredice z razraščenim plevelom. Pripogniti se ne morem. Plela je ona. Roke so okorne. Ali umiram? Ne, ne umiram. Umrl sem z njo.  Ko je odšla, sem se za trenutek oddahnil. Oddahnil sem se zanjo, ker se je rešila. Zadnja leta so bila za oba prehuda. Preveč stresna. Zdaj jo vsak dan bolj  pogrešam.  Ostal sem sam. Obdaja me tišina. Le tla ječijo, ko stopam po njih. Vsak predmet, vsaka malenkost me spominja nanjo. Le slišim je ne. Rad bi videl, da bi se spet jezila. Če že drugega ne, se je jezila, kadar sem odprl omaro, v kateri je bila pijača. »Spet boš pil,« je rada rekla. »Pa veš, da ne smeš,« je še dodala. Pijače ni prenesla. Doma so imeli gostilno. Ni marala pijancev. »Pa saj ne pijem, samo požirek mi včasih zapaše, tako, za dušo privezat,« sem jo rad podražil.  Nikoli mi ni uspelo odpreti omare tako, da me ne bi slišala. Zdaj mi tudi pijača več ne paše. Res bo treba pod rušo. Tako sam sem. Rad sem sam, potrebujem svoj mir, a brez nje tudi mir ni več isti. Včasih me kdo obišče. Vesel sem obiska, že po desetih minutah pa imam vsega dovolj. Bolj poslušam, kaj mi imajo povedati, kot da bi se pogovarjal. Moje misli tavajo v temi. Utrudim se že ob poslušanju. Tako zelo jo pogrešam. Skozi okno zrem v daljavo v upanju, da se vrne. Da me pokliče k sebi.  Tako zelo jo imam rad. Tako zelo jo ljubim. Potreben sem počitka. Svojo pot sem prehodil. Čas je, da se spet združiva.

DSCI0027  Tiha gomila, v srcih spomin, svečka na grobu, združena sta………, prazen je dom, sva ostala sama.

Sledite in všečkajte:

Trenutno brskate po Antonija Jereb blog arhivu za oktober, 2013.