Rožico ti zdaj poklonim,
lubčka ti na lička dam,
ti si moja draga mami,
ki zares jo rad /rada/ imam.

Še na hitro ti obljubim,
da poreden /na/ več ne bom,
ko boš trudna se usedi,
jaz pa ti pomagal bom
/jaz ti pomagala bom/.

Očka moj je korenjak,
v službo hodi kakor vsak.
Z nami rad se poigra,
našo mamo rad ima.

Ko odtok se zamaši,
ko nam lučka ne gori,
ne pokliče obrtnika,
ampak sam vse postori.

Če na kolesu poči guma,
če ključavnica ne dela,
če se okno nam pokvari,
najprej sam se vsega loti,
če ne gre, pa poskrbi,
da pravi mojster prihiti.

Naš Prešeren, naš poet,

rad je pesmice kalil,

se kozarčka tud` ni branil,

vince je občasno pil.

Pesmi so globokoumne,

z njimi nam povedal je,

da na svetu brez kulture,

prazno, naše je srce.

Brhko deklico je ljubil,

a mu dano ni bilo,

da bi v zakon jo popeljal,

vse mu je narobe šlo.

Julija ga je ljubila,

bil je revnega stanu,

njena mati je lovila,

snubca, ki b`denar imu.

Se gospodi ni štemalo

biti z revnimi stanu

in poetu revne branže,

ni godilo se lepu.

Zgodovina je priznala,

da je velik pesnik bil,

a prehitra smrt ni dala,

da bi del se veselil.

Ljubljana, 10.02.2013