Knjiga spominov
Nima platnic, na stroj je sešita,
res mi ni znano kje platnici ležita.
Jo hranim v omari, več let tam leži,
nihče je ne vidi, se le še praši.
Ko v roke mi pride, jo ponovno odprem,
v slike in verze se tiho zazrem.
Rožice v vazi na prvi so sliki,
prekinjeni zdavnaj so najini stiki.
Povedala je, a mi ni bilo mar,
zdaj pa ugotavljam, da njen imam dar.
Res je pisati in slikati znala,
zakaj sem vse to šele danes spoznala?
hvala mama
Ta prispevek je bil objavljen dne četrtek, 5. januarja, 2012 ob 21:46 in je shranjen pod Pesmi. Lahko slediš vsem spremembam tega prispevka preko RSS 2.0 povezave. Lahko pustiš komentar, ali slediš s svoje spletne strani.
