Pravljica za nagajive in igrive

Pet prstov na roki

Svojih pet prstov na levi roki sem vprašala kaj bi kdo od njih počel, če bi bil sam, samostojen in bi mu bilo vse dovoljeno. Skrajno na levi me palec le debelo gleda in molči. Kazalec ravno se drži in ker imam dlan obrnjeno proti sebi kaže tja nekam naprej. »Kaj to pomeni?« ga vprašam. On pa mi pomežikne in pravi: » Z letalom v širne daljave bi poletel, če bi smel.« O groza. »Letalo? Kaj pa denar?« Ga spet vprašam. »Ja, daj mi ga« pravi. »Pa saj nisi pri pravi!« mu rečem. Izbulji oči in vame strmi. »Ja, ja, saj vem. Sama sem postavila pogoje. OK. Gremo naprej. Naslednji!« Sredinec pravi, da ga je malo strah, saj je na roki vedno na sredini in nikoli ni edini, saj ga bratci varujejo na levi in na desni strani. »Ampak kako to misliš?« me vpraša, »saj to sploh ni mogoče, sem del tvoje roke. No, in kako naj bi bil potem sam in neodvisen?« »Ja, pa dobro,« mu pravim »ali res nimaš nič domišljije? Pomisli. Nisi več prst na roki, lahko greš kamorkoli in počneš karkoli.» »No, ja« mi odgovori, »ti pa res nisi pri pravi. Kaj pa tvoja roka?« »Poslušaj, neroda nerodna ali še nisi slišal za pravljice, kjer je vse mogoče in se dela kar se nam zljubi in kar se nam zahoče. Daj no, premisli malo, jaz pa še prstanec povprašam.« »A mene?« vpraša prstanec. »Ja tebe, ja. No bo kaj? Vprašanje poznaš saj sem ga zastavila vsem skupaj in ga ne mislim ponavljati.« Prstanec malo premišljuje in odgovori: «Ja, ker sem glavni na vsaki poroki, bi bilo prav, da bi se tudi jaz kdaj poročil.« »Aha, ti misliš, da je to kar tako. Poročiš se, dobiš prstan in pika. Prismoda neumna, kaj pa nevesta? Pa hiša, pa denar, pa služba in še in še. Poroka že, poroka, ampak pojdi lepo po vrsti. Pripravi ideje jaz pa povprašam še mezinec.« Ta se mi že na ves glas smeji in reče: »Pa ti veš, da nisi čisto pri pravi? Imam domišljijo, ampak tudi v pravljicah imajo ljudje roke in na rokah prste. Le kako si ti to predstavljaš drugače?« Zdaj se tudi sama nasmejim in ga vprašam: »kaj pa v deželi prstov? Kaj pa pravljica o prstih, ki so se v palčke spremenili in vse v hiši sami postorili? A? Kaj pa to?« Začudeno me gleda in vpraša: »Ja kje si pa spet to prebrala? A ti je kamen na glavo padel ali kaj?« »Aha, to pa veš, da kamen lahko na glavo pade, a?« mu zasolim, on pa: »Ja seveda, saj ga prsti v roki držimo, če ga kdo pobere in kam vrže, si pa res neumna,« pravi in se mi še kar naprej smeji. »Dovolj! Nisem mislila, da bomo univerzo dokončali preden mi želje poveste. Pa nič, če mi nočete pomagati in se z menoj vsaj malo igrati.« »No, no«, se oglasi palec in nadaljuje »ko vas takole poslušam, se mi je porodila ideja, da bi ti nekaj predlagal.« »No, pa predlagaj,« mu pravim. On pa: »Vzemi nož in me odreži.« »Halo, kaj pa se greš! Jaz govorim o domišljiji in pravljicah, ti pa mi praviš, naj te kar odrežem!? In kaj naj potem brez tebe počnem?« »No, pa smo tam,« se mi reži mezinec, »saj sem ti rekel,……………………………………………………..

Januar 2010 Antonija Jereb

Pravljica se nadaljuje. Kako, pa naj ostane skrivnost. Vas zanima? Pišite mi. Lep pozdrav, Antonija

Ta prispevek je bil objavljen dne sreda, 9. novembra, 2011 ob 22:45 in je shranjen pod Pravljice za otroke. Lahko slediš vsem spremembam tega prispevka preko RSS 2.0 povezave. Lahko pustiš komentar, ali slediš s svoje spletne strani.

Napiši odgovor

Moraš biti prijavljen za vnos komentarja.