Pravljica za nagajive in igrive

Pet prstov na roki

Svojih pet prstov na levi roki sem vpraÅ¡ala kaj bi kdo od njih počel, če bi bil sam, samostojen in bi mu bilo vse dovoljeno. Skrajno na levi me palec le debelo gleda in molči. Kazalec ravno se drži in ker imam dlan obrnjeno proti sebi kaže tja nekam naprej. »Kaj to pomeni?« ga vpraÅ¡am. On pa mi pomežikne in pravi: » Z letalom v Å¡irne daljave bi poletel, če bi smel.« O groza. »Letalo? Kaj pa denar?« Ga spet vpraÅ¡am. »Ja, daj mi ga« pravi. »Pa saj nisi pri pravi!« mu rečem. Izbulji oči in vame strmi. »Ja, ja, saj vem. Sama sem postavila pogoje. OK. Gremo naprej. Naslednji!« Sredinec pravi, da ga je malo strah, saj je na roki vedno na sredini in nikoli ni edini, saj ga bratci varujejo na levi in na desni strani. »Ampak kako to misliÅ¡?« me vpraÅ¡a, »saj to sploh ni mogoče, sem del tvoje roke. No, in kako naj bi bil potem sam in neodvisen?« »Ja, pa dobro,« mu pravim »ali res nimaÅ¡ nič domiÅ¡ljije? Pomisli. Nisi več prst na roki, lahko greÅ¡ kamorkoli in počneÅ¡ karkoli.» »No, ja« mi odgovori, »ti pa res nisi pri pravi. Kaj pa tvoja roka?« »PosluÅ¡aj, neroda nerodna ali Å¡e nisi sliÅ¡al za pravljice, kjer je vse mogoče in se dela kar se nam zljubi in kar se nam zahoče. Daj no, premisli malo, jaz pa Å¡e prstanec povpraÅ¡am.« »A mene?« vpraÅ¡a prstanec. »Ja tebe, ja. No bo kaj? VpraÅ¡anje poznaÅ¡ saj sem ga zastavila vsem skupaj in ga ne mislim ponavljati.« Prstanec malo premiÅ¡ljuje in odgovori: «Ja, ker sem glavni na vsaki poroki, bi bilo prav, da bi se tudi jaz kdaj poročil.« »Aha, ti misliÅ¡, da je to kar tako. PoročiÅ¡ se, dobiÅ¡ prstan in pika. Prismoda neumna, kaj pa nevesta? Pa hiÅ¡a, pa denar, pa služba in Å¡e in Å¡e. Poroka že, poroka, ampak pojdi lepo po vrsti. Pripravi ideje jaz pa povpraÅ¡am Å¡e mezinec.« Ta se mi že na ves glas smeji in reče: »Pa ti veÅ¡, da nisi čisto pri pravi? Imam domiÅ¡ljijo, ampak tudi v pravljicah imajo ljudje roke in na rokah prste. Le kako si ti to predstavljaÅ¡ drugače?« Zdaj se tudi sama nasmejim in ga vpraÅ¡am: »kaj pa v deželi prstov? Kaj pa pravljica o prstih, ki so se v palčke spremenili in vse v hiÅ¡i sami postorili? A? Kaj pa to?« Začudeno me gleda in vpraÅ¡a: »Ja kje si pa spet to prebrala? A ti je kamen na glavo padel ali kaj?« »Aha, to pa veÅ¡, da kamen lahko na glavo pade, a?« mu zasolim, on pa: »Ja seveda, saj ga prsti v roki držimo, če ga kdo pobere in kam vrže, si pa res neumna,« pravi in se mi Å¡e kar naprej smeji. »Dovolj! Nisem mislila, da bomo univerzo dokončali preden mi želje poveste. Pa nič, če mi nočete pomagati in se z menoj vsaj malo igrati.« »No, no«, se oglasi palec in nadaljuje »ko vas takole posluÅ¡am, se mi je porodila ideja, da bi ti nekaj predlagal.« »No, pa predlagaj,« mu pravim. On pa: »Vzemi nož in me odreži.« »Halo, kaj pa se greÅ¡! Jaz govorim o domiÅ¡ljiji in pravljicah, ti pa mi praviÅ¡, naj te kar odrežem!? In kaj naj potem brez tebe počnem?« »No, pa smo tam,« se mi reži mezinec, »saj sem ti rekel,……………………………………………………..

Januar 2010 Antonija Jereb

Pravljica se nadaljuje. Kako, pa naj ostane skrivnost. Vas zanima? Pišite mi. Lep pozdrav, Antonija

Ta prispevek je bil objavljen dne sreda, 9. novembra, 2011 ob 22:45 in je shranjen pod Pravljice za otroke. Lahko slediš vsem spremembam tega prispevka preko RSS 2.0 povezave. Lahko pustiš komentar, ali slediš s svoje spletne strani.

Napiši odgovor

Moraš biti prijavljen za vnos komentarja.