HRUÅ KA

SEM BUÅ KASTA IN MIÄŒNA,
JAZ HRUÅ KA SEM ODLIÄŒNA.
`MAM LIÄŒKA ÄŒIST` RDEÄŒA,
 IZ MENE SIJE SREČA.

 

NA ZRAKU ZUNAJ DOZORIM,
ME TOPLO SONCE GREJE,
NA HRUÅ KI S PECLJA DOL VISIM,
Å E VETER SE MI SMEJE.

 

JESENI SE PA JAZ BOJIM,
SAJ TAKA JE NAVADA,
DA `S HRUÅ KE NAS OTRESEJO
IN V SVOJA USTA NESEJO.

 

28.02.2011 ANTONIJA

Ta prispevek je bil objavljen dne torek, 29. novembra, 2011 ob 22:19 in je shranjen pod Pesmice za otroke. Lahko slediš vsem spremembam tega prispevka preko RSS 2.0 povezave. Lahko pustiš komentar, ali slediš s svoje spletne strani.

Napiši odgovor

Moraš biti prijavljen za vnos komentarja.