Škrat Matjaž je žlico našel,
z roko se po glavi praska,
premišljuje in ugiba
al` ta stvar se upogiba.

Prime žlico za ročaj,
obrača levo jo, nazaj.
Proti vodi jo potiska,
čoln je, se mu zabliska.

Ko do vode jo privleče,
žlica plavati mu neče.
Jo obrne, nanjo skoči
in do kože se premoči.

Žlica mu na dnu ostane,
čoln ni, mu v glavo plane.
Hitro se domov odpravi,
ženki par vprašanj zastavi.

Ženka se mu v brk smeji.
Kakšen osel si pa ti,
da še žlice ne poznaš,
saj za brihtneža veljaš?

MAMA JE ENA SAMA,
SAMO ENA OSEBA
TVOJA JE MAMA.

RODI TE, VZGOJI,
NIKAR SE NE BOJ,
KOT ZVEZDA NA NEBU
JE VEDNO S TEBOJ.

25.03.2011 ANTONIJA

 Napisala: Sašo Jereb in babi          27.04.2010

Živela sta dedek in babica. Dedku je bilo ime Miha, babici pa Tia. Živela sta v gozdu, v majhni leseni hiški, ki je imela zelo majhna okna in dva vhoda. Streha je bila slamnata. Na strehi pa  je stal dimnik. V hišici sta imela dedek in babica mizo, tri stole, kuhinjo, posteljo in veliko zeleno omaro iz lesa.

Na dnu omare je bila velika temno siva škatla, v njej pa je prebival duhec Jaka. Bil je bele barve. Vsako jutro je babici in dedku zaželel dobro jutro. Nekega dne je babica opazila, da ima na nosu črno piko. Vprašala ga je, kaj je počel. Jaka ji je povedal, da ima črno piko zato, ker je z nosom pokukal v dimnik. Babica se mu je na ves glas zasmejala. »Saj z nosom ne moreš gledati Jakec!«

Takrat pa se je zaslišal smeh še nekoga. In to tako močan, da je kar odmevalo naokoli in se je hiša kar tresla. Babico je postalo strah. Poklicala je dedka, Jaka pa se je skril za babico. Dedek je pričel iskati naokrog, kdo se smeje in zakaj tako odmeva. Pogledal je proti oknu in zdelo se mu je, da na oni strani vidi veliko oko. Prav nič mu ni bilo jasno, zato je odprl vhodna vrata, da bi pogledal kdo je zunaj. O joj!  Zagledal je gromozanskega zmaja, ki je imel kar tri glave in samo eno oko je bilo veliko kot okno hiške. Dedek je hitro zaprl vrata in stekel poti vratom na drugi strani sobe. Odprl je vrata, zagledal pa dolg zmajev rep, ki je segal na drugo stran hiše. Vzel je baklo, jo prižgal z vžigalico in jo potisnil zmaju pod rep. Zmaj je zatulil, zamahnil z repom in o groza, hiši odbil kar pol strehe………………….

Nadaljevanje pa zaenkrat ostane skrivnost. Če je otrokom všeč in bi jo radi slišali v celoti pa bo potebno kar nekaj komentarjev in predlogov o tem kaj mislijo, da se bo zgodilo.

Prisrčen pozdrav, Antonija

še cvetijo - Arboretum Volčji Potok 03.05.2011

nič ni bolelo

ogromni so

ledena doba

Bilo je lepo vreme in čudovit sprehod

Ko ura vleče se kot jara kača
in tvoj pogled
se neprestano na kazalca vrača
imaš občutek, da stojita,
se hihitata in se ti smejita.

Od jeze te močno razganja,
a ura tam na steni sanja,
se dan nikamor ne premakne
in pred nočjo se ne umakne.