Odstranjena

Zakaj ječiš lesena miza
razmajana,
postavljena v klet
s staro šaro obdana?

 

Tvoj čas je potekel,
se te lak je odrekel,
sijaj je pošel,
je les ostarel.

 

Lubadar te grize,
so noge majave,
je barva zbledela,
močno, prav zares
so te leta načela.

 

A v cvetu mladosti
bila si okras,
žarela si v laku
kot novi obraz.

 

Trdna in čila,
bogato obložena,
kot deklica mala
sredi sobe si stala.

 

So leta minila,
tvoj čas je prešel,
si stil spremenila,
je les ostarel.

 

Ljubljana 21.05h – 07.03.2011 Antonija

Ta prispevek je bil objavljen dne sobota, 9. aprila, 2011 ob 18:12 in je shranjen pod Pesmi. Lahko slediš vsem spremembam tega prispevka preko RSS 2.0 povezave. Lahko pustiš komentar, ali slediš s svoje spletne strani.

Napiši odgovor

Moraš biti prijavljen za vnos komentarja.