KOMPLIMENT

»Veste, ko bom velik bom direktor, vas pa bom vzel za tajnico, da mi boste kuhala kavo«, mi je rekel znanec, ki sem ga ob obisku, ko mi je posredoval neko sporočilo, povabila na kavo.

Bila sem presenečena nad izjavo in vzela sem jo kot kompliment. Moja kava je zame odlična. Pijem namreč grenko, močno kavo, če jo že pijem. Vedno pa imam pomislek, ko jo kuham za drugega ali bo dobra zanj ali ne. Ker sama pijem grenko kavo, vedno vprašam kakšno kavo pije obiskovalec, če tega še ne vem ali pa sem to pozabila, kot se večkrat zgodi. In ker je znanec izjavil, da pije kavo z zelo malo sladkorja, sem se prilagodila želji in skuhala kavo z malo sladkorja za oba. Zame je bila dobra. Odlična zame bi bila, če bi bila čisto brez sladkorja. Zanj? Sladkorja, ki sem mu ga ponudila, v primeru, da kava ne bo po njegovem okusu, se ni dotaknil. Glede na izrečene besede po že popiti kavi, sem smatrala, da je kava OK in kompliment se mi je zdel simpatičen.

No pa gremo naprej. Sedaj me izjava razjeda. Poglejmo.  Gospod je upokojenec in že odrasla oseba. Sama sem tudi že upokojena. Torej nikakor ne bova zapustila upokojenskega stanu in on ne bo direktor, jaz pa ne tajnica. Ali to pomeni, da mi je na lep način povedal, da kava ni bila dobra? Zakaj jo je potem spil? Naj zdaj čakam priložnost, da se bo spet oglasil in bo z veseljem pristal, da skuham kavo? Pravo kavo namreč. Z malo sladkorja in brez mleka. Naj vzamem povedano kot kompliment? Ampak, v nobenem primeru pa ne bom tajnica in ne bom kuhala kave, ker, če bi šla še enkrat v zaposlitev, so moji ideali višji od kuhanja kave. To pa se ne bo zgodilo, ker uživam v sedanjem statusu. Sedaj namreč najdem čas za vse tisto, kar nikoli nisem počela. Hodim na izlete. Se sprehajam. Pišem. Rišem in barvam z barvami na steklo. Po stanovanju so razobešene slike in krožniki – moje stvaritve. Nekatere  so mi všeč, druge ne preveč. Z vsako novo stvaritvijo ugotovim nove možnosti. Dobim nove ideje. Pozabim na vse okrog sebe in se popolnoma sprostim. Tako laže premagujem vsakdanje obveznosti. Ampak gornja izjava? Razjeda me. Ni mi vseeno ali je nekdo zadovoljen ali ne. Rada imam resnico. In gospoda poznam kot resnega človeka. Je mislil resno? Kako bom vedela? Če ga bom imela namreč ponovno možnost povabiti na kavo in bo pristal, bo pristal zato, ker mu je bila kava všeč  ali pa morda srfa po internetu in je prebral te vrstice! No pa smo tam. Ali naj to sploh objavim ali ne?

Pomislite, kakšne dvome lahko sproži dobronamerna izjava. Dobronamerna? To pa je spet vprašanje. Ampak gledano z druge plati, je pa to vzrok, da sem stvar zapisala, torej mi je dala snov za zgodbo, zaposlila moje sive celice, razmišljanje in iskanje bistva namreč krepi duha in telo. Pa še dolgčas mi ni.

Kaj mislite vi?

 

22.10.2009 Antonija

Ta prispevek je bil objavljen dne petek, 1. aprila, 2011 ob 18:41 in je shranjen pod Proza. Lahko slediš vsem spremembam tega prispevka preko RSS 2.0 povezave. Lahko pustiš komentar, ali slediš s svoje spletne strani.

Napiši odgovor

Moraš biti prijavljen za vnos komentarja.