Vse kar je slabega zdaj pozabimo,

dobremu, sreči, vrata odprimo,

pozdravimo leto, ki v goste prihaja,

naj mir nam prinese iz daljnega kraja,

pomete nesnago z vsakega praga,

težave, probleme premagat` pomaga.

Sprejmimo dobroto in srečo delimo,

vzemimo si čas za počitek, veselje,

naj izpolnijo vsem novoletne se želje.

Srečno novo leto 2020 Vam želim,

Antonija

Drage članice in člani KZD Rusalka, hvala vam. Hvala predsednici Minki Jerebič, ki je bedela nad celotnim dogajanjem. Brez nje, knjige ne bi bilo.

Hvala donatorjem za pomoč in hvala vsem, ki ste si vzeli trenutek, se udeležili predstavitve dne 26. 9. 2019 in skupaj z nami – Rusalkami, pospremili knjigo v svet.

Ponosna sem, da sem del KZD Rusalka, kjer veje posebna energija, volja in moč ljudem polepšati dan, otroke popeljati v svet poezije, pesmic in ugank ter z nasmehom na obrazu zreti v nov, boljši jutri.

Antonija

Joj, kako čas beži. Poletje je zakorakalo že v drugo polovico avgusta. V času moje odsotnosti na spletni stani se je zgodilo marsikaj. Med drugim je Kulturno-zgodovinsko društvo Rusalka, katerega članica sem, izdalo novo knjigo z naslovom Vrelec poezije. Knjiga je 20. junija ugledala luč sveta. V njej je predstavljena poezija šestih avtorjev, ki počasi, a vztrajno vstopajo v svet rime.

Med drugimi je v knjigi našla prostor tudi moja pesem:

Kaj naj piše?

Kaj lahko sploh pesnik piše,

če nenehno se sprašuje,

kaj lepoto označuje?

da dotakne se srca?

S čim naj rimo okrasi,

Kje dopiše tisto nekaj,

kar lepoto ji doda?

kje v mehkobo jo ovije,

Kam metaforo naj vtakne,

kakšno mero energije

naj primakne, vanjo zlije,

bralca se dotakne,

da brez kiča, iluzije,

v svoja nedrja ga ovije?

Upam, da se vas dotakne. Želim vam prijetno, ne prevroče nadaljevanje poletja. Naužijte se svežega zraka, zaplavajte v morju in se sprostite.

Z lepimi pozdravi,

Antonija

Smo mame

Smo mame, dekleta in žene,

samske, ločene ali poročene.

Popustljive, razumljive

in včasih tečne,

vedno pri roki, a ne večne.

Nas vedno je strah za naše otroke,

še ko so odrasli,

gledamo jim pod roke.

Nismo zahtevne,

le ne pozabite,

da tu smo za vas

in včasih vzemite si čas,

kdaj tudi za nas.